Od kod ime Kamnica?

Prva pisna omemba Kamnice je iz leta 1093. V listini je bila omenjena kot »torrentemGêmnitz«, kar v prevodu pomeni Kamniški potok. V kasnejših obdobij se je ohranilo samo ime Gamniz (Kamnica). Sklepamo lahko, da so naši predniki poimenovali kraj po njegovih zemljepisnih lasnostnih, torej po kamnitem ozemlju.[1]

Zgodovina Kamnice

Antika:

Območje Kamnice je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo številne najdbe. Kamniti sekiri so našli v Rošpohu in v vinogradu. Eno hranijo v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Dve bronasti sekiri so našli na dnu Drave ob gradnji HE Mariborski otok. Antični marmorni nagrobnik so našli pod zemljo ob cerkvenem obzidju, ki so ga kasneje odpeljali in vzidali v hišo v Košakih.[2]

Srednji vek:

Prvi pisni viri tako omenjajo slovenski del Dravske doline konec 11. stoletja, ko je bil v Labotski dolini ustanovljen samostan sv. Pavla. Kamnica (pod imenom Gamniz) se tako omenja v listinah v sklopu darovanja posesti med plemiči in samostanom. Kot cerkveno središče tega dela Štajerske je bila mariborska pražupnija potrjena konec 12. stoletja. Območje pražupnije je segalo na severu do Pesnice, na zahodu do Čermenice in na vzhodu do Vurberka, kjer je potekala meja s ptujsko pražupnijo. Ker je bila med vsemi cerkvami na mariborskem območju prva omenjena kamniška, nekateri strokovnjaki menijo, da naj bi bila prav Kamnica središče mariborske prežupnije. Na območju mariborske pražupnije je do leta 1200 že nastala nova župnija s središčem v Kamnici, ki je mejila na mariborsko župnijo na vzhodu in selniško na zahodu.[3]

V 14. stoletju je imela župnija Kamnica tri podružne cerkve. Cerkev sv. Urbana (1352), cerkev v Zg. Kungoti (1391) in cerkev sv. Križa (1473). Danes pod podružno cerkev spadata cerkvi na Urbanu in Gaju. Kamnica naj bi sredi 15. stoletja imela več dvorcev, vendar so njihove lokacije žal neznane.[4]

Novi vek:

Na začetku 16. stoletja (1506) je na območju nekdanje mariborske pražupnije (Maribor, Kamnica, Sv. Peter in Selnica) prišlo do župnijskega razkola. Omenjene župnije so bile priključene Krški škofiji. Ampak v 16. stoletju se je zgodilo nekaj pomembnejšega. Slovensko Štajersko je ogrožal zunanji sovražnik – Turki. Najhuje je bilo leta 1532, ko so se Turki utaborili pred mariborskim obzidjem in opustošili okoliške kraje. Tako je naposled stradala tudi Kamnica, ki je pogorela s cerkvijo vred. Že tri leta kasneje, leta 1535 je lavantinski škof Lenart posvetil obnovljeno cerkev in njene tri oltarje.[5]

V 18. stoletju je bila kamniška cerkev veliko gradbišče. Takrat je dobila današnji videz. V tistem času so nastale tudi nekatere stare, a pomembne zgradbe v Kamnici, katere stojijo še danes.[6]

Leto 1800 predstavlja prelomnico v šolstvu. Od takrat naprej namreč govorimo o organiziranem šolskem pouku, ki je sprva potekal v domačih hišah, od leta 1868 naprej pa v novo zgrajeni šoli do leta 1975, ko je bila zgrajena nova šola.

Posledice marčne revolucije 1848 so se čutile tudi v Kamnici. V njej in na Urbanu so v gostilnah prirejali prireditve nemških društev. Največjo prelomnico v novodobni slovenski cerkveni zgodovini nedvomno predstavlja leto 1859, ko se prenese sedež lavantinske škofije iz sv. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Zasluga za to gre Antonu Martinu Slomšku, mariborskemu škofu. Kamniška župnija je od takrat naprej postala sestavni del Mariborske škofije, kasneje nadškofije. Leta 1888 je v Kamnici nastalo gasilsko društvo, ki deluje še danes in je najstarejše društvo v Kamnici.[7]

20. stoletje:

  1. stoletje, imenovano tudi stoletje vojn in nemirov je tako vplivalo tudi na Kamnico in življenje njenih krajanov. V obdobju kraljevine Jugoslavije (1918-1941) je Kamnica doživela svoj vrhunec v izletniškem turizmu. Ustanavljala so se razna društva, med katerimi velja izpostaviti pevsko društvo Kobanci (ustanovljeno 1934). Zelo veliko vlogo na kulturnem področju pa je imel tudi tedanji kamniški župnik Vinko Munda (župnik 1937-1973). Ukvarjal se je s preteklostjo kraja in župnije ter za seboj zapustil tipkopis o zgodovini Kamnice in njene župnije, ki ga hranijo v mariborskem nadškofijskem arhivu. Njegov naslednik Anton Dimec je zaslužen za obnovo cerkve sv. Martina, katere restavracija in obnova je trajala kar 20 let. Obnovo je končal župnik Stanko Sikošek leta 1993.

V obdobju socialistične Jugoslavije in industrijskega razcveta je prišlo do dokončne izgradnje hidroelektrarne Mariborski otok. To je v Kamnico pripeljalo veliko novih prebivalcev in priseljencev. Takšna načrtovana urbanizacija vasi ni prinesla nič dobrega. Staro vaško jedro je bilo popolnoma opustošeno, naselje pa se je začelo širiti na sever, proti Rošpohu. Kamnica je leta 1975 dobila novo, za tiste čase moderno Osnovno šolo z velikim zunanjim igriščem.[8]

 

[1] Božidar Damjan, Moja Kamnica (Kamnica, 1993), str. 11-12 (dalje: Damjan, Moja Kamnica).

[2] Damjan, Moja Kamnica, 13-14.

[3] Jože Mlinarič, »Kamnica in njena župnija do prve polovice 18. stoletja« , Časopis za zgodovino in narodopisje št. 1 (1977), str. 92-93 (dalje: Mlinarič, »Kamnica do 18. stoletja«).

[4] Sergej Višer, Kamnica pri Mariboru (Ljubljana, 1973) str. 8-9 (dalje: Višer, Kamnica).

[5]Jože Korošec, Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja (Maribor, 1972) str. 79-80 (dalje: Koropec, Gospoščine).

[6]Maribor skozi stoletja (Maribor, 1991) str. 52-54

[7]https://zupnijakamnica.wordpress.com/zgodovina/, uporabljeno dne 3.5.2019; Damjan, Moja Kamnica, str. 20-22.

[8]Damjan, Moja Kamnica, str. 25-27.